Prijavno okno

Lovska družina Tolmin je bila ustanovljena v oktobru 1947. leta. Ustanovni člani so bili Albert Cijan iz Kamnega, ki sedaj živi v Tolminu, Janko Perat iz Livka, ki sedaj živi v Ljubljani in žal že pokojni tovariši lovci Jakob Gerželj iz Tolmina, Franc Ivančič iz Čezsoče, Andrej Kavčič -Kovač iz Zatolmina. Ivan Kavčič - Mujšč iz Tolmina, Franc Logar iz Tolmina in Jožef Zarli iz Tolmina. Oba so živeča ustanovna člana sta iz nase LD izstopila in se včlanila drugam. Pomembnejši datum je še 12. november 1978, ko smo v Radencih člani LD Tolmin, LD Ljubinj in LD Radenci slavnostno podpisali Listino o pobratenju. To je bil v tistem času prvi primer trojnega pobratenja Lovskih družin v Sloveniji. Zgodovina clip image002 0000

Lov na Tolminskem v začetku prejšnega stoletja

Lovišče, s katerim sedaj gospodari Lovska družina Tolmin je bilo v času Avstroogrske monarhije in v času pod italijansko zasedbo razdeljeno na več lovišč, katerih meje so oblasti tudi spreminjale. V glavnem so potekale po mejah katastrskih občin, redkeje tudi po izrazitih grapah in grebenih. Zanimivo je, da so italijanske oblasti razdelitev lovišč v glavnem pustile tako, kot so bile pod Avstrijo. Pod Italijo so dajale lovišča v zakup občine. V vsakem lovišču je moral obvezno biti lovski čuvaj, sicer so zakupniku lovišče odvzeli. Na obravnavanem lovišču so bila naslednja lovišča: ČADRSKA JAGA, katere meje so potekale od potoka Zadlaščica, preko Zadlaza, Čadrga, Grušnice, Dobrenjšce, Smrečja, Tminskega do Gneliške grape, po njej navzdol v rečico Tolminke in po njej do Zadlašce. Zakupnika tega lovišča sta bila Jakč na Lazu in Miha Ivanjcetov z Zazidja, po pravni plati pa je bil Miha Ivanjcetov registriran kot lovski čuvaj. Zvedeli smo, da so se lovski zakupniki ob razpisani licitaciji medsebojno dogovorili in drug drugemu pred občinskim uslužbencem niso dvigovali cene oziroma zakupnine. Izjema je bila tako imenovana LAŠKA JAGA, katere meje so potekale od Gneliške grape preko Spodnje in Zgornje Lašce, Rdečega roba s Slemenskimi pečmi preko Slemena in Pretovča, Mrzlega vrha - po razvodju na Planino Školj in Vodil vrh, dalje po grebenu na sotočje Tolminke in Zadlaščice. To lovišče je bilo boljše, zlasti po številu divjadi, zato je pogosteje menjalo zakupnika. Izlicitiral ga je tisti, ki je imel več denarja. VOLARSKA JAGA je bil tisti del sedanjega lovišča LD Tolmin, ki gravitira proti reki Soči. V zakupu sta jo imela Cuder iz Tolmina, takratni lastnik sedanjega hotela Krn, in trgovec ter gostilničar Kutin - po domače Htin z Volarij. Za lovskega čuvaja v tem lovišču je bil redno nameščen Jožef Gaberšček - Zef Balanjčev iz Gaberji.

Zanimivo je dejstvo, da je bilo nekaj časa (5 do 6 let) posebno lovišče POLOŠKA JAGA, ki je obdajalo Srednjico, Polog, Podosojnico, Bozno, Barčco, Spodnjo Lašco z Laškim plazom - s površino 595 ha, za katero so zakupnino prejemali živinorejci iz Žabč in drugi, ki so bili lastniki zemljišča po deležih - oni so tudi plačevali obveznosti občini. Po pripovedovanju kmeta Šorlija iz Žabč so se za tak način plačevanja dogovorili, da so lahko lovišče dobili domači lovci. Zakupniki so bili Jakč na Lazi, Miha Ivanjcetov, ki je bil formalno lovski čuvaj, in Tinč Dragarjev iz Zatolmina. V tistih časih je bilo mnogo poljskih zajcev, kotorn, lisic, kun, več je bilo gamsov kot srnjadi, ki je je bilo dejansko zelo malo. V času avstroogrske in italijanske vladavine od zakupnikov ni nihče zahteval odstrelnih planov. Lov je bil omejen samo koledarsko. Srnjad so lovili od prve nedelje v septembru do konca decembra (srne) oziroma do svečnice (srnjake), brez omejitve števila. Lovno dobo na lisice in kune so lovci (in krivolovci) določali sami. Pasti in zanke so pričeli nastavljati po prvi močni jesenski slani. Veljalo je nenapisano pravilo, da je lisičji (in kunji) kožuh dober takrat, ko z bukve odpade toliko listja, da pokrije na stezi nastavljeno past, ker takrat dlaka zveri dobi roso ali cvet. Pasti in zanke za kožuharje so imeli nastavljene navadno do konca meseca februarja. Obvezno pa so jih pobrali takoj po prvem - čeprav neznatnem - dežju v mesecu marcu. Zanimiv je podatek iz pripovedovanja, zdaj že pokojnega Andreja Rutarja - Jakca iz Zadlaza, kako je lovil kotorne, ko je pasel krave v Lašci. Iz dolge zime konjskega repa so spletli posebne zanke in jih nastavljali po tleh v krajih, kjer so ugotovili, da se pasejo kotorne. Znano je, da se kotorna vedno giblje po terenu od spodaj navzgor. V nastavljeno zanko iz žime je prišla z glavo in se zadrgnila. Dobro se je spominjal, kako je jeseni leta 1939 ulovil 83 kotorn, s katerimi je zelo dobro zaslužil, saj je za dve kotorni dobil toliko kot za prodanega divjega zajca. Kotornino meso je bilo vedno zelo cenjeno na mizah premožnejših ljudi. Seveda je bilo pomembno, da je v kratkem času ulovil čim večkotorn in se sveže odnesel preprodajalcu. Za odkup kotorn kot tudi vse druge divjačine je bilo vedno veliko povpraševanje.

 

Zgodovina clip image002 0003

V sredini Miha Ivancetov v družbi vaščanov iz Čadrga. Med njimi so tudi: Ivan, Stanko in Pepi Lokarjevi.

Kotorne so lovili v zanke tudi pastirji na drugih planinah, kar se je dogajalo še nekaj let po drugi svetovni vojni. Ujeta kotorna je bila za njih priboljšek. Trofeje takrat niso pomenile praktično nič. Gamse in srnjad so prodajali v koži z roglji in rogovjem. Vso uplenjeno divjad sta redno odkupovala KRUMPC in BIZJAK z Ljubinja in jo vozila prodajat v Trst. Vsako težjo divjad, ki so jo uplenili v oddaljenih ali težko prehodnih terenih, katere meso ni bilo primerno za prodajo ali pa namenjeno le za domačo uporabo, so izkožili na kraju uplenitve. Domov so odnesli samo uporabne kose mesa – kožo, parklje, glavo s trofejo vred pa prepustili naravi. Vsako leto dvakrat - na dan svete Lucije in svetega Valentina - je bil pri Sv. Luciji semnji dan, kjer so trgovci s kožuhovino odkupovali krzna lisic, kun in drugo. Kožuhovino vseh vrst je stalno odkupoval tudi gostilničar iz Tolmina Ivan Kavčič - Mojšč. Uradno je odkupoval od lovskih upravičencev, skrivoma pa tudi od krivolovcev. Za njega je bil pomemben zaslužek, ne pa kdo je kožuharja ulovil. Zanimivo je dejstvo, da so od 1948. do 1956. leta na dan sv. Lucije in sv. Valentina, upoštevajoč staro tradicijo, na Mostu na Soči odkupovali kožuhovino in kože vseh vrst predstavniki Lovske zadruge in KOTEKS-a iz Ljubljane. Spominjam se, kako se nam je zdelo nemogoče, da je letna srnjakova koža trikrat dražja od one z zimsko dlako. V času, ko so bili ti kraji pod italijansko zasedbo, so bili dejavni tudi krivolovci - predvsem zaradi preživetja. Lovili so manj s puškami kot s pastmi in zankami, ker slednje pač niso počile in je bila potrebna večja previdnost le pri pobiranju ulovljenega. Še sedaj vedo starejši ljudje povedati, kako so krivolovci, pa tudi lovci, pogosto hodili po gamse na bohinjsko stran. Seveda je bil premik preko dobro pregledne in močno zastražene meje možen le v nočnem času, pa še takrat je bilo tveganje izredno veliko. Na tolminski strani je bilo takrat gamsov malo. Vzrok je bil preveč vznemirjeno lovišče zaradi velikega števila italijanskih vojakov, saj so imeli več kasarn pod Bogatinskim sedlom (zgrajene v letih 1935 - 1939), kasarno v Srednjici (zgrajeno 1935) s poletno "podružnico" v Dobrenjšci (1935) in kasarno na Prodih (zgrajeno 1939 - 1940).

V letih 1935 - 1940, ko so se že pripravljali na obračun z Jugoslavijo, so zgradili močan sistem bunkerjev v Pologu, pa tudi v visokogorju od Bogatina do Migovca in naprej. Vse to je močno preganjalo zlasti gamse. Dobro oboroženi vojaki niso upoštevali nobenega predpisa o zaščiti in so vse leto streljali divjad. Edini objekt, ki so ga Italijani zgradili v letih 1921 - 1924, ki nam in planincem danes močno koristi, je tako imenovana mulatiera, ki po našem lovišču poteka od Prehodcev preko Smrečja in Dobrenjšce do Kal planine, en krak pa še od izvira Tolminke do Dobrenjšce. Brez pomena tudi ni dejstvo, da so italijanske oblasti takoj po Rapalski pogodbi hotele na novo priključenem ozemlju urediti lov s tako imenovanimi prostimi conami, kjer bi lahko lovil vsakdo, ki sme nositi lovsko puško, kot je bilo vpeljano skoraj po vsej Italiji, razen v državnih gozdovih in v loviščih privilegirancev. Tisti Slovenci, ki so do takrat uspeli izlicitirati lovišče, so z namenom, da bodo lovišče "smeli" izlicitirati tudi v bodoče, vabili na lov, bolje rečeno na pogostitev v lovišču, vplivne ljudi, tudi take, ki jih lov ni zanimal. Ni odveč podatek, da je bilo za plačilo zakupnine za dobro lovišče potrebno na leto uloviti povprečno tri kune zlatice ali belice v zimskem kožuhu. Za plačilo zakup­nine za POLOŠKO JAGO je zadostovala ena dobro obraščena kuna. S prodajo takega krzna se je lovec obul in oblekel od nog do glave.

V začetku februarja 1943 - množični odhod mož in fantov širše Tolminske v partizane - so itali­janske oblasti lovcem - Slovencem pobrale vso lovsko orožje, tudi šibrenice. Mnogi lovci so svoje orožje še pravočasno poskrili z izgovorom, da jim je bilo ukradeno ali pa da so jim ga zaplenili partizani. Tudi dejansko je bila marsikatera lovska puška uporabljena kot bojno orožje, dokler partizani niso zaplenili boljših pušk sovražnikovim vojakom. Povejmo še to, da je bil pri nas tudi po končani drugi svetovni vojni še nekaj časa zakupni sistem lova, saj obstajajo dokazi - pisni dokumenti, da so posamezni lovci Okrajnemu NOO za Tolminsko leta 1946 plačali zakupnino za lovišče.
Ko končujemo z opisom zgodovine lovišča, je prav, da povemo še to, da je bil prvi organiziran lovski pogreb na Tolminskem dne 28. junija 1963. leta, ko smo pokopali tukaj večkrat omenjenega lovskega tovariša Miha Ivanjcetovega. Pogreb je bil na tolminskem pokopališču. Podatki, navedeni za preteklost, ne obstajajo v pisni obliki; razen redkih izjem. Skoraj vsi tu nave­deni podatki izvirajo iz spominov ali iz pripovedovanja naslednjih oseb:
Jožef Jelinčič- Pepi Lokarjev iz Čadrga - starejši lovec (prej krivolovec), sedaj bivajoč v Tolminu. Jožef Šorli – Šorln iz Žabč - poznan kmet in dolgoletni gospodar in oskrbnik pašne planine Polog. Anton Hvala - kmet iz Zalisca - starejši lovec (prej lovec in krivolovec), sedaj bivajoč na Humu. Vsem trem najlepša hvala za pomoč pri zbiranju dragocenih podatkov.